Kdo sem jaz: identiteta in kako jo pridobiti

Ko vas kdo prosi, da se predstavite, kaj vam najprej pade na pamet? Navedete svoje ime in priimek? Rečete, da ste študent? Se morda vendarle opredeljujete predvsem prek svojih hobijev? Vas mogoče vendarle najbolj določa vaša vloga v odnosu do družinskih članov ali prijateljev? Tudi če trenutno ne veste, kdo ste, bi to nekoč radi izvedeli? Če ste se kdaj ukvarjali s takšnimi ali podobnimi vprašanji, ste se ukvarjali z vprašanji svoje identitete.

Narava identitete
Odgovor na vprašanje, kaj je identiteta, ni preprost. Subjektivno gledano bi bilo morda najbolje reči, da se identiteta kaže v občutku, da imamo neko trdno notranje jedro, ki nam daje občutek notranje gotovosti glede tega, kdo smo v različnih situacijah. To notranje jedro je pravzaprav organizirano razumevanje sebe kot osebe, ki ima določene in razmeroma jasne vrednote, prepričanja in cilje, ki smo jim predani. O pojmu identitete je veliko govoril psihoanalitik Erik Erikson že v 60. letih prejšnjega stoletja. Menil je, da se identiteta razvija v kontekstu ločevanja osebe od njenih staršev in nastane kot posledica njenega osamosvajanja ter preizpraševanja dotedanjih vrednot. Po Eriksonovi psihosocialni teoriji se človek razvija vse življenje, in sicer skozi zaporedje različnih stadijev. Vsak stadij zaznamuje temeljni psihološki konflikt in od načina njegovega reševanja je odvisno, ali bo naš nadaljnji razvoj zdrav ali bomo postali neprilagojeni. Eden od takšnih psiholoških konfliktov je konflikt med identiteto in zmedenostjo. Čeprav Erikson ta konflikt pripisuje predvsem obdobju adolescence, se lahko problem odgovarjanja na vprašanje, kdo smo, pojavi v katerem koli življenjskem obdobju. Težave z identiteto lahko postanejo posebej izrazite v pozni adolescenci in zgodnji odraslosti zaradi številnih vprašanj, s katerimi se soočajo osebe te starosti. Prvič, takrat moramo dobro premisliti ne le o tem, kdo smo, katere so naše močne in katere šibke strani ter kaj nas natančno zanima, temveč se moramo odločiti tudi, kdo želimo biti v prihodnosti. Ena glavnih določilnic naše nadaljnje življenjske poti je predvsem izbira med tem, ali želimo takoj po srednji šoli vstopiti v svet dela ali pa želimo svojo življenjsko pot nadaljevati kot študenti. Seveda se, če se odločimo za študij, pojavi novo vprašanje: katero fakulteto izbrati. Tudi ko postanemo ponosni študenti želene ustanove, se lahko zgodi, da začnemo preizpraševati svoje prejšnje odločitve. Priznajte – zagotovo ste se vsaj enkrat vprašali, ali ste na pravi fakulteti in ali vas pot, na kateri ste, pripelje do želenega cilja pozneje v življenju. Seveda je treba poudariti, da se mladi ne soočajo le z vprašanji poklicne identitete, temveč morajo sprejeti tudi pomembne odločitve, ki zadevajo družinsko življenje (npr. kdaj se odseliti od staršev), pa tudi odnose s prijatelji (na primer, kako najti ravnovesje med izhodi in druženjem na eni strani ter učenjem na drugi) in romantičnimi partnerji (ali vidimo prihodnost s to osebo, ali si želimo skupnega življenja z njo ali ne).
Zdi se, da je zgodnja odraslost precej zahtevna zaradi izzivov, ki jih predstavlja našemu občutku identitete. A ali to velja za vse ljudi?
Ali lahko celotno zgodbo kako preskočim?
Erikson pravi, da je identiteto mogoče doseči na več načinov. Nekateri mladi eksperimentirajo z različnimi možnostmi in vlogami ter se po skrbnem premisleku o tem, v kateri identiteti se počutijo najprijetneje, na koncu zavežejo jasnemu naboru vrednot in ciljev, ki so jih izbrali samostojno. Takšen status identitete se imenuje dosežena identiteta. Za razliko od njih obstajajo osebe, ki so še vedno v procesu raziskovanja: še vedno eksperimentirajo z različnimi možnostmi, vendar se še niso ničemur konkretno zavezale. Takšno zbiranje informacij in preizkušanje dejavnosti, da bi našli vrednote, h katerim se bomo nagnili, se imenuje psihološki moratorij (moratorij = vzorec zadrževanja ali odlašanja). Čeprav se osebe v psihološkem moratoriju še niso »našle«, se, ker na tem aktivno delajo, šteje, da je tudi moratorij, prav tako kot dosežena identiteta, psihološko zdrava in prilagodljiva pot k opredelitvi sebe.
Seveda obstaja tudi način, kako »goljufati« in priti do identitete po lažji poti. Določene cilje in vrednote lahko preprosto prevzamemo brez raziskovanja alternativ, ker so nam tako priporočili starši, profesorji, prijatelji ali kakšne druge vplivne osebe. Tako lahko izberemo neko fakulteto samo zato, ker so na njej študirali tudi naši starši, ali nekega dne prevzamemo družinski posel, ne da bi poskusili izbrati ali ustvariti kariero z lastnimi prizadevanji. Takšna identiteta se imenuje prevzeta ali zaklenjena identiteta. Še en lahek način reševanja problema identitete je, da preprosto niti ne poskušamo, torej da nad seboj dvignemo roke. Status identitete, v katerem smo, če se nismo zavezali nobenim vrednotam niti tega aktivno ne poskušamo, se imenuje difuzija identitete. Takšne osebe običajno menijo, da so izzivi, ki jih prednje postavlja poskus opredelitve samega sebe, pretežki ali preveč grozeči. Ker difuzija identitete pomeni, da oseba nima jasnega nabora vrednot ali interesov, pogosto nismo sposobni pomembnih življenjskih odločitev sprejeti samostojno in se namesto tega zanašamo na srečo ali na to, kar počnejo drugi ljudje okoli nas.
Kriza identitete
Od časa do časa lahko, tudi če smo že opredelili, kdo smo, začnemo znova redefinirati lastno individualnost. Če pri tem doživljamo določeno raven anksioznosti in negotovosti, govorimo o krizi identitete. Psiholog Roy Baumeister omenja dve krizi: deficit identitete in konflikt identitete.
Deficit identitete je praznina, ki jo ustvari zavračanje starih prepričanj in ciljev. Takšna kriza je pogosta pri študentih, saj so med študijem izpostavljeni velikemu številu novih idej in vrednot, nova znanja ter izmenjava mnenj s kolegi in profesorji pa jih spodbujajo, da preizprašujejo svoja dotedanja prepričanja.
Konflikt identitete se nanaša na nezdružljivost dveh ali več naših vlog. To so običajno konflikti, v katerih nas dve ali več možnosti enako privlačijo, med seboj pa so si nasprotujoče. Takšen konflikt lahko privede do občutka krivde, če se odločimo zavreči en del sebe v korist drugega.
Na srečo je krize identitete mogoče z veliko truda in vztrajnosti uspešno rešiti. Baumeister meni, da rešitev poteka v dveh korakih: najprej se je treba odločiti, katere vrednote so nam najpomembnejše, nato pa je treba te vrednote pretvoriti v konkretno vedenje. Recimo, da imate konflikt med identiteto družabne osebe z veliko prijatelji in identiteto uspešnega študenta. Eden od načinov, kako bi ta konflikt lahko rešili, je, da se a) odločite, da vam je v tej fazi življenja najpomembneje biti uspešen študent, in b) se posvetite intenzivnemu učenju, da bi ta cilj dosegli.
Obstaja še en način, kako lahko rešite krizo identitete: lahko se odločite, da boste poskušali ohranjati ravnovesje med različnimi vlogami. Na primer, lahko se zadovoljite s tem, da morda ne boste najboljši študent letnika, boste pa zato imeli več časa za hobije, prijatelje in družino.
S čim je povezan posamezen status identitete?
Dosežena identiteta in moratorij
Višji občutek samospoštovanja
Pogostejša uporaba kritičnega in abstraktnega mišljenja
Spretnejši v moralnem presojanju
Prevzeta identiteta
Dogmatični, rigidni in nestrpni
Samospoštovanje je odvisno od odobravanja drugih
Difuzna identiteta
Akademske težave in težave z upravljanjem časa
Občutek globoke apatije in brezupa glede lastne prihodnosti
Na lovu za identiteto
Ker gradnja identitete ni prav nič lahka naloga, sledi nekaj priporočil, kako čim lažje odkrijete, kdo ste:
Prizadevajte si biti prožni in odprti do novih vrednot, idej in mnenj
Ne zavračajte takoj stališč drugih ljudi, temveč poskusite pogledati na svet z njihove perspektive
Upoštevajte, da absolutna resnica ne obstaja vedno, vendar pazite, da ne pretiravate niti s stališčem, da se nikoli nič ne da vedeti z gotovostjo
Izkoristite študij kot priložnost, da čim več raziskujete: čim več sodelujte v razpravah s kolegi in profesorji, namenoma vpišite kakšen izbirni predmet, ki ga sicer ne bi vpisali ali pri katerem ne vidite takojšnje koristi
Berite čim več (in to ne le strokovne literature)
Začnite se ukvarjati s kakšno prostočasno dejavnostjo, ki vas je od nekdaj zanimala, pa zanjo nikoli niste našli časa
Če niste prepričani glede svojega nadaljnjega poklicnega razvoja, vedno obstaja možnost, da se udeležite poklicnega svetovanja
Če ste prepričani, da vas trenutna fakulteta vendarle ne zanima in da ni za vas, jo raje pravočasno zamenjajte, kot da se vse življenje ukvarjate z nečim, s čimer ne boste zadovoljni
Prizadevajte si na vse dogodke gledati kot na priložnosti, ki lahko prispevajo k vašemu razvoju
Od časa do časa se vprašajte, ali ste zadovoljni s smerjo, v katero se razvija vaše življenje, in če niste, razmislite, kaj in kako bi lahko spremenili
Za tiste, ki želijo vedeti več:
Berk, L. E. (2008). Psihologija cjeloživotnog obrazovanja. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Erikson, E.H. (1976). Omladina, kriza, identifikacija. Titograd: Pobjeda
Larsen, R. J., Buss, D. M. (2008). Psihologija ličnosti. Jastrebarsko: Naklada Slap.