Menite, da ste dobra oseba? Se počutite, kot da ste pošteni, vredni in pripravljeni pomagati drugim ljudem? Ko se ozrete na svoje življenje, ali lahko rečete, da ste postali prav takšna oseba, kakršna želite biti, ali pa menite, da je pred vami še dolga pot? Če ste večino časa prepričani, da vam ne uspeva izpolniti lastnih pričakovanj in da niste najboljša različica sebe, ki lahko obstaja, se lahko zgodi, da začnete doživljati težave s samospoštovanjem kot odziv na negativno vrednotenje določenih vidikov vaše samopodobe.
Kako nastane nizko samospoštovanje
Psihologi (npr. Aronson, Wilson in Akert, 2005) navajajo, da je samospoštovanje v osnovi ocena, ki jo dajemo sami sebi, in sicer na dimenzijah dobro-slabo, zanimivo-nezanimivo, sposobno-nesposobno itd. Ko torej govorimo o samospoštovanju, mislimo na človekovo oceno njegove lastne vrednosti, ki nastane kot končni seštevek vseh njegovih pozitivnih in negativnih odzivov na njegovo samopodobo.
Čeprav se samospoštovanje pogosto razume kot splošna ocena samega sebe oziroma kot enoten pojem, psihologi menijo, da vendarle obstaja več njegovih vrst, kot so npr. socialno, akademsko ali samospoštovanje, povezano z videzom (npr. Berk, 2008; Larsen in Buss, 2008). Z drugimi besedami, lahko smo ponosni na svoje uspehe na fakulteti in imamo zelo visoko akademsko samospoštovanje, hkrati pa menimo, da nismo dovolj uspešni v socialnih interakcijah in da imamo težave s socialnim samospoštovanjem. Zanimivo je, da kljub temu, da je mogoče prepoznati več področij samospoštovanja, med njimi obstaja zmerna povezanost, kar pomeni, da imajo tisti, ki se pozitivno ocenjujejo na enem področju, pogosto visoko samospoštovanje tudi na drugih področjih. Lahko torej rečemo, da je samospoštovanje deloma specifična lastnost, ker je odvisno od posameznega področja našega življenja, deloma pa je tudi splošno.
Kako nastane nizko samospoštovanje
Obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na razvoj našega samospoštovanja, medtem ko odraščamo. Najprej je treba omeniti način, kako nas vzgajajo naši starši. Nekateri starši uporabljajo avtoritativno vzgojo, torej topla in pozitivna ravnanja, s katerimi otrokom pokažejo, da so vredni in ljubljeni, ob tem pa postavljajo jasna in objektivna pričakovanja ter meje. Po Berk (2008) takšna vzgoja spodbuja razvoj visokega samospoštovanja pri otrocih. Po drugi strani, kadar so starši preveč nadzorujoči in kadar sami sprejemajo odločitve namesto svojih otrok, otroci ponotranjijo občutek neustreznosti in negotovosti, kar je povezano z znižanim samospoštovanjem. Tretji tip vzgoje, pri katerem se otrokom preveč ugaja in se jim dovoljuje, da počnejo, kar želijo, je povezan s pojavom krhkega in nerealno visokega samospoštovanja. Takšni otroci postanejo osebe s težavami prilagajanja, ki se na vsako kritiko in ogrožanje svoje samopodobe odzovejo z jezo.
Kulturni kontekst je prav tako povezan z razvojem samospoštovanja. Berk (2008) ter Pervin, Cervone in John (2008) na primer navajajo, da zahodna kultura spodbuja individualizem in ljudi opogumlja, da se usmerjajo k lastnemu jazu in se hvalijo s svojimi dosežki, s čimer se pri velikem delu ljudi spodbuja nerealno visoko samospoštovanje. V nasprotju z zahodno kulturo kolektivistične družbe, kot sta Kitajska in Japonska, pri svojih pripadnikih spodbujajo vrline, kot so skromnost, skladnost in hvaljenje drugih, ne pa samih sebe. Zato imajo ljudje v teh kulturah nekoliko nižje samospoštovanje kot ljudje iz zahodnih kultur, kljub objektivno višjim dosežkom na nekaterih področjih življenja (npr. kitajski in japonski otroci dosegajo višje šolske dosežke kot otroci iz Severne Amerike, a imajo nižje samospoštovanje).
Na ravni posameznika je nizko samospoštovanje povezano z neustreznimi strategijami razlaganja uspehov in neuspehov. Osebe z nizkim samospoštovanjem neuspehe pripisujejo sebi in menijo, da lastnih sposobnosti ne morejo spremeniti s trudom, zaradi česar imajo pri posebej težkih nalogah občutek izgube nadzora, kar jim krepi občutek manjvrednosti in znižanega samospoštovanja. Tudi kadar doživijo uspeh, ga takšne osebe pripišejo sreči ali kakemu drugemu zunanjemu dejavniku. V nasprotju z njimi so osebe z visokim samospoštovanjem praviloma tiste, ki so si kot otroci pridobile navado, da lastne uspehe pripisujejo svojim sposobnostim, neuspehe pa zunanjim dejavnikom, kot sta premalo vloženega truda ali velika težavnost naloge.
Kako se osebe z nizkim samospoštovanjem odzivajo na kritiko?
Osebe s težavami s samospoštovanjem so te težave nagnjene ohranjati zaradi neprilagojenega načina, na katerega se odzivajo na negativne povratne informacije. Vsak neuspeh ali kritiko doživljajo kot nekaj, kar potrjuje njihovo že tako slabo podobo o sebi. Takšen „dokaz“ njihovega neuspeha jih onesposablja pri naslednjih nalogah in namesto da bi vložile dodaten napor, da bi uspele, se ali še manj trudijo ali pa od naloge odnehajo, s čimer se njihovo nizko samospoštovanje ohranja. V nasprotju z njimi osebe z visokim samospoštovanjem negativne povratne informacije ne sprejmejo samodejno, ker ta ni v skladu z njihovo pozitivno samopodobo. Namesto da bi odnehale, takšne osebe prejšnji neuspeh štejejo za naključje ali napako in v naslednje naloge vložijo dodaten trud, ker so visoko motivirane, da ohranijo podobo o sebi kot o uspešnih ljudeh.
Povezava med samospoštovanjem in soočanjem z negativnimi dogodki
Vsem se v življenju občasno zgodijo neuspehi, razočaranja in izgube. Način, na katerega se bomo z njimi spopadli, je med drugim odvisen tudi od našega samospoštovanja. Kadar osebe z visokim samospoštovanjem doživijo kak negativen dogodek, se nagibajo k temu, da se usmerijo na tista področja svojega življenja, na katerih še naprej doživljajo uspehe. Če na primer doživimo neuspeh na kakem izpitu na fakulteti, ne bomo dovolili, da bi to preveč negativno vplivalo na našo samopodobo, temveč se bomo usmerili na druge predmete, pri katerih smo uspešni, pa tudi na področja zunaj fakultete, kot so odnosi z družino in vrstniki ter hobiji. Z drugimi besedami, psihologinja Patricia Linville (1987) je opazila, da imajo osebe z visokim samospoštovanjem kompleksno samopodobo, ki je sestavljena iz mnogih delov, tako da lahko neuspeh v nekaterih vidikih samopodobe ublažijo z uspehom v drugih. V nasprotju z njimi je samopodoba oseb z nizkim samospoštovanjem običajno preprosta (na primer opredelitev sebe samo ali pretežno kot študenta), tako da neuspeh na enem področju doživljajo kot nekaj, kar jih zares določa in zaradi česar izgubijo občutek lastne vrednosti.
Za osebe z nizkim samospoštovanjem je značilna še ena strategija spoprijemanja z neuspehi, in sicer, da se jim želijo za vsako ceno izogniti. Ko se soočijo s situacijo, v kateri obstaja veliko tveganje neuspeha, ki pa hkrati ponuja tudi možnost izjemnega uspeha, se ji bodo osebe z nizkim samospoštovanjem raje skušale izogniti, da sploh ne bi prišle v položaj, v katerem bi lahko doživele neuspeh, saj jih motivira želja, da zaščitijo svojo samopodobo. V nasprotju z njimi bodo osebe, ki sebe vrednotijo pozitivno, motivirane, da svojo samopodobo še bolj dvignejo, in bodo v večji meri sprejemale nove izzive, ki jim ponujajo možnost doseganja uspeha.
V kolikšni meri je samospoštovanje spremenljivo?
Samospoštovanje ni nespremenljiva značilnost posameznika, temveč niha okoli neke povprečne ravni, značilne za vsakega posameznika. To pomeni, da se lahko v določenem obdobju nekoliko spremeni na bolje ali na slabše, vendar smo v osnovi še vedno oseba z nizkim ali visokim samospoštovanjem. Tako kot se ljudje razlikujejo po ravni samospoštovanja, se lahko razlikujejo tudi po tem, kako izrazita je njegova spremenljivost. Velja, da je samospoštovanje spremenljivejše pri tistih ljudeh, ki so občutljivejši na zunanje dogodke. Tako psiholog Michael Kernis (po Larsen in Buss, 2008) meni, da imajo spremenljivejše samospoštovanje ljudje, ki so občutljivejši na dogodke, v katerih jih bo družba na kakršen koli način ocenjevala, ki jih preveč skrbi lasten vtis o sebi, ki so preveč usmerjeni na družbene vire ocenjevanja in ki se na takšno oceno odzovejo z jezo.
Zanimivo je, da se je pokazalo, da je spremenljivost samospoštovanja eden od dejavnikov, ki prispevajo k depresiji: nekateri raziskovalci menijo, da ta nastane kot posledica občutljivosti na situacije, ki rušijo podobo o sebi.
Ali obstajajo razlike med spoloma v ravni samospoštovanja?
Spremembe v ravni samospoštovanja, do katerih prihaja v teku življenja, se pri moških in ženskah razlikujejo. V otroštvu je raven samospoštovanja dečkov in deklic enaka, v adolescenci pa se samospoštovanje pri moškem spolu krepi, pri ženskem pa slabi, tako da do zgodnje odraslosti že obstaja velika razlika v povprečni ravni samospoštovanja žensk in moških. Seveda takšen trend spreminjanja samospoštovanja ni enak za vse: Buss in Larsen (2008) navajata, da bodo ženske z določenimi osebnostnimi lastnostmi, kot sta smisel za humor in komunikativnost, verjetno doživele celo porast samospoštovanja v teku življenja, medtem ko bodo tiste, ki so razdražljive in sovražno razpoložene, v večji meri doživele upad samospoštovanja. Pri moških so osebnostne lastnosti, povezane s porastom samospoštovanja, čustvena zadržanost, sproščenost in njihov subjektivni vtis, da so fizično privlačni, upad samospoštovanja pa je mogoče opaziti pri tistih, ki so nagnjeni k anksioznosti, doživljanju stresa in vztrajnemu razmišljanju o negativnih dogodkih.
Eden od razlogov, zakaj družabne in komunikativne ženske ter sproščeni in ležerni moški sčasoma doživijo porast samospoštovanja, je dejstvo, da njihova samopodoba ustreza kulturnim pričakovanjem oziroma idealu o tem, kako naj bi se določen spol vedel: od žensk se pričakuje, da so skrbne in tople, od moških pa, da so zadržani in čustveno stabilni.
Nasveti za izgradnjo in izboljšanje samospoštovanja
Povečajte kompleksnost svoje samopodobe. Prizadevajte si imeti čim več interesov in se ukvarjati s čim več različnimi aktivnostmi. Spomnite se, da niste samo študent, član družine, prijatelj ali odličen športnik, temveč ste vse to hkrati.
Postavljajte si realistične cilje in pričakovanja. Previsoka pričakovanja boste težko izpolnili, zlahka pa se boste razočarali, če doživite neuspeh, kar bo negativno vplivalo na vaše samospoštovanje
Odpovejte se perfekcionizmu. Nihče ni popoln, torej tudi vi ne. Namesto „nekaj moram narediti popolno“ sprejmite pristop „nekaj moram narediti dovolj dobro“.
Ne primerjajte se z drugimi. Vi imate drugačne cilje, interese, sposobnosti in potrebe kot drugi ljudje. Razmislite o tem, kaj vas osebno osrečuje, in se raje ukvarjajte s tem, namesto da poskušate biti kot drugi. Če se že morate primerjati s kom, se primerjajte s starejšo različico sebe in občudujte napredek, ki ste ga dosegli na kakem področju.
Ustavite notranjega „kritika“. Kadar naredite kakšno napako ali menite, da bi lahko kaj izvedli bolje, raje preusmerite pozornost na tisto, kar ste naredili dobro, razloge za napako pa skušajte objektivno preučiti, da bi se ji naslednjič izognili.
Naredite „update“ podobe o sebi. Ne kritizirajte se, če ste bili prej v čem boljši, kot ste zdaj. Normalno je, da se ljudje spreminjamo in da na nekaterih področjih sčasoma postajamo boljši, na drugih pa slabši, ker se jim nimamo več časa posvečati. Raje se usmerite na svoje sedanje močne strani.
Ponudite pomoč in podporo osebam v svoji okolici. Vprašajte prijatelje, ali potrebujejo pomoč pri učenju, preverite, ali lahko staršem pomagate pri gospodinjskih opravilih in podobno. Če drugim polepšate življenje, se boste imeli za boljšo osebo in vaše samospoštovanje bo zraslo.
Za tiste, ki želijo vedeti več:
Berk, L. E. (2008). Psihologija cjeloživotnog obrazovanja. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Larsen, R. J., Buss. D. M. (2008). Psihologija ličnosti. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Pervin, L. A., Cervone, D., John, O. P. (2008). Psihologija ličnosti: teorije i istraživanja. Zagreb: Školska knjiga.
Aronson, E., Wilson, T. D., Akert, R. M. (2005). Socijalna psihologija. Zagreb: Mate.
