Zavist: ne živi in ne pusti drugemu živeti

Dajte, priznajte: zagotovo vam je dobro znan občutek razočaranja in jeze, ko kolega na izpitu dobi boljšo oceno od vas, čeprav ste prepričani, da ste se vi bolj trudili? Verjetno ste se doslej že znašli tudi v položaju, da ste se počutili nesrečne, ker ima kdo od vaših prijateljev bolj razvito družabno življenje kot vi, ne glede na to, da se imate za prijetnejšo in zabavnejšo osebo. Če se spomnite zgodnjega otroštva, lahko že takrat najdete sledi nezadovoljstva in zamere zaradi tuje sreče: kolikokrat ste bili jezni samo zato, ker so vaši bratje in sestre dobili igračo, ki ste si jo vi tako želeli? Ne glede na to, da se zaradi takšnih občutkov morda sami sebi zdite slaba oseba, ne skrbite, saj smo vsi kdaj „zeleni“ od zavisti. Z drugimi besedami, zavist je univerzalno čustvo, torej pred njo ni obvarovan prav nihče. Kljub temu se je proti njej mogoče in treba boriti, da pa bi se ji uspešno uprli, jo moramo najprej dobro razumeti.
Zakaj zavidamo drugim?
Zavist je po svoji naravi zlobno, močno in vseprežemajoče čustvo, ki je kombinacija jeze, žalosti, besa in strahu. Gre za doživetje, za katero sta značilni sovražnost in agresivnost do osebe, ki ji zavidamo, in zaradi katerega smo sposobni občutiti trajno nezadovoljstvo ne glede na svoje objektivne dosežke. Nastane zato, ker se nenehno, zavedno ali nezavedno, primerjamo z drugimi ljudmi in pri tem napačno ocenjujemo lastne moči in šibkosti. Če je izid takšnih primerjav za nas negativen, torej če ocenimo, da ima neka oseba več določenih kvalitet ali dosežkov kot mi, so ustvarjena plodna tla za razvoj zavisti. Vendar je treba omeniti, da je njeno doživljanje zelo subjektivno: zavisti ne izzovejo dosežki druge osebe sami po sebi, temveč naš občutek nezadovoljstva in razočaranja, ker predpostavljamo, da je nekdo zaradi svojega uspeha srečnejši kot mi.
Po psihologu Abrahamu Tesserju in njegovi teoriji vzdrževanja lastne vrednosti je eden od vzrokov za pojav zavisti občutek, da je naša predstava o sebi ogrožena zaradi vedenja druge osebe. Natančneje, če vidimo, da je nekdo kljub našemu trudu na nekem področju boljši od nas, bo naše samospoštovanje doživelo hud udarec, neprijeten občutek lastne manjvrednosti pa bo privedel do želje, da bi uničili dosežek druge osebe. Vendar Tesser navaja, da sta stopnja ogroženosti našega samospoštovanja in količina zavisti, ki jo bomo doživeli, odvisni od dveh stvari: kako blizu nam je neka oseba in kako pomembno je za našo identiteto področje, na katerem se primerjamo.
Čeprav se do bližnjih oseb pogosto vedemo kot dobri ljudje, torej uživamo v njihovih uspehih in jim pomagamo pri različnih težavah, je verjetneje, da bomo občutili zavist zaradi njihovih dosežkov kot zaradi nečesa, kar imajo neznane osebe, mi pa ne. Razlog za to je v dejstvu, da se ljudje raje primerjajo z drugimi osebami, ki so jim v čem podobne in ki so jim blizu. Drugič, zavisti ne izzove vsak uspeh nam bližnjih oseb, temveč le dosežki na tistih področjih, ki se nam zdijo pomembna. Če na primer naš prijatelj dosega odličen uspeh na fakulteti, mu bomo verjetno zavidali, če tudi mi želimo biti odličen študent. Po drugi strani pa, če ima ta ista oseba veliko materialnih stvari, do katerih nam sicer ni prav dosti mar oziroma ki nam niso pomembne za doživljanje lastne identitete, ne bomo pretirano zavistni.
Sta zavist in ljubosumje eno in isto?
Čeprav se ta dva pojma včasih uporabljata kot sopomenki, vendarle označujeta različna pojava. Za razliko od ljubosumja, ki običajno nastane v odnosu med tremi osebami in predstavlja strah, da zaradi druge osebe ne bi izgubili nečesa, kar že imamo (npr. strah, da nam kdo drug ne prevzame partnerja), se zavist pojavlja med dvema osebama in se kaže kot želja, da bi bili mi tista oseba, ki bo komu nekaj vzela. V kontekstu ljubezenskih odnosov lahko na primer komu zavidamo njegovega ali njenega partnerja in si ga želimo zase.
Ali zavist vpliva na zdravje?
Zavist nas ne le navdaja z občutkom globoke nesreče in nezadovoljstva, temveč negativno vpliva tudi na naše telesno in duševno zdravje. Ljudje, ki pogosto zavidajo drugim, doživljajo veliko količino stresa in pogosteje trpijo zaradi simptomov depresije, ker se nenehno primerjajo z drugimi in se osredotočajo na to, v čem so drugi boljši od njih. Poleg tega se pogosteje obračajo na zdravnike s pritožbami zaradi slabega zdravja, večja pa je tudi verjetnost, da doživijo srčni infarkt ali zbolijo za kakšno boleznijo s smrtonosnimi posledicami.
Kako se vede zavistna oseba?
Eden najpomembnejših pokazateljev zavisti je škodoželjnost. Ta pojav je med ljudmi tako razširjen, da imajo Nemci zanj celo besedo schadenfreude, s katero označujejo uživanje v tuji nesreči. Zavistne ljudi je običajno mogoče prepoznati po tem, da škodoželjno slavijo, kadar je nekdo, ki mu zavidajo, izgubil tisto, kar je imel, pri tem pa je mogoče slišati stavke, kot so „Sam si je kriv“, „Kdor visoko leta, nizko pade“ in podobno. Velja, da je uživanje v tujih nesrečah občutek, s katerim zavistne osebe hranijo svoje sovraštvo in še bolj podžigajo svojo agresivnost in sovražnost do tarče svoje zavisti.
Poleg škodoželjnosti je zavist mogoče prepoznati tudi po lažeh in obrekovanju, ki ju nekdo uporablja proti svoji tarči. Gre za subtilno strategijo, s katero si zavistne osebe prizadevajo uničiti uspeh tistega, ki mu zavidajo, kaže pa se v vedenjih, kot so namerno izkrivljanje resnice o osebi, ki ji zavidamo, zmanjševanje njene vrednosti, zamolčanje njenih zaslug itd. Takšna vedenja lahko pravzaprav razumemo kot obliko maščevanja, ki ga zavistna oseba uporablja proti svoji tarči, to maščevanje pa se nato racionalizira z „dejstvom“, da je tisti, ki mu zavidamo, kriv za to, da nimamo nečesa, kar ima on. Z drugimi besedami, menimo, da je maščevanje upravičeno, ker se počutimo na neki način napadene s strani tarče naše zavisti.
Za konec: zavist je mogoče prepoznati tudi po neiskreni komunikaciji ljudi, ki nam zavidajo. Čeprav nekdo na primer reče, da je vesel našega uspeha, sta lahko njegova verbalna in neverbalna komunikacija neusklajeni, tako da besed ne spremlja nujno tudi iskren nasmeh na obrazu. Drugič, zavistne osebe lahko kakšen naš dosežek tako prizadene, da nam „pomotoma“ pozabijo čestitati za uspeh, čeprav so vsi drugi to že storili.
V kakšnih odnosih se pojavlja zavist?
Omenjeno je že bilo, da se zavist pojavlja predvsem v bližnjih odnosih. Pripravljeni smo na primer uživati v uspehih svojih prijateljev in biti nanje ponosni, dokler jih ti dosegajo na področjih, ki se nam ne zdijo pomembna. Toda ne glede na to, da nam je nekdo prijatelj, težko prenesemo, da je v čem boljši od nas: v Tesserjevi in Smithovi (1980) raziskavi se je pokazalo, da po tem, ko ljudje doživijo neuspeh pri neki nalogi, ki jim je pomembna, njih 75% ni pripravljenih pomagati prijateljem, da bi ti to nalogo uspešno rešili.
Zavist se pojavlja tudi v odnosih med družinskimi člani. Pojavi se lahko, če menimo, da starši našim bratom in sestram namenjajo več pozornosti in ljubezni kot nam. Poleg tega je zavist lahko posledica vtisa, da so naši bratje in sestre boljši od nas na kakšnem pomembnem področju, kot sta inteligentnost ali priljubljenost v družbi, verjetnost pojava zavisti pa je toliko večja, čim bližje smo si z njimi po starosti. Ker je ljudem izjemno veliko do tega, da jih nihče ne prekosi v stvareh, ki so jim pomembne, gredo običajno tako daleč, da si celo izberejo drugačne poklice kot njihovi bratje in sestre, da bi se lahko izkazali. Vendar se zavist lahko pojavi tudi med starši in otroki: v neki raziskavi se je pokazalo, da so imeli otroci bolj napet in hladnejši odnos z očetom, kadar je bilo njihovo delovno področje enako (Tesser, 1980).
Mali triki za zmanjševanje zavisti
Namesto da komu zavidate, se poskusite od njega česa naučiti. Če vidite, da je nekdo v čem uspešnejši od vas, vam zavist zagotovo ne bo pomagala, da bi ga dohiteli. Raje prosite to osebo, naj vam pojasni, kako je dosegla svoj uspeh, da ga boste lahko uresničili tudi vi.
Spremenite perspektivo: osredotočite se na izboljšanje svojega dela na nekem področju, ne pa na dejstvo, da ste slabši od koga drugega. Osredotočanje na vaše močne strani in na načine, kako jih lahko uporabite pri doseganju uspeha, je konstruktivna strategija, ki vam lahko pomaga, da se izognete občutku manjvrednosti in zavisti.
Če svojega dosežka nikakor ne morete izboljšati, premislite, ali vam je neko področje res tako pomembno. Če je na primer nekdo kljub vašemu trudu vztrajno boljši od vas pri kakšnem hobiju, raje zamenjajte hobi, kot da se mučite z občutkom zavisti.
Pogovorite se s kom o svojem občutku zavisti. Pogovor vam bo pomagal, da se vaši občutki nezadovoljstva ne spremenijo v zagrenjenost in sovražnost do tarče vaše zavisti. Vaš sogovornik bi vam lahko pomagal tudi uvideti, zakaj natanko ste zavistni in kaj bi lahko storili, da to spremenite.
Doumite, da uspeh nekoga drugega ni samodejno vaš neuspeh. Ali je nekdo v čem uspešen ali neuspešen, na nas nikakor ne vpliva. Razlog je preprost: naša količina nezadovoljstva bo ostala enaka, dokler ne bomo česa naredili z lastnim življenjem, ne glede na to, kaj se dogaja v tujem življenju.
Nikakor se ne spuščajte v sovražna vedenja do osebe, ki ji zavidate. Tako boste škodovali le sebi, in sicer tako, da boste imeli načeto samospoštovanje, uničene odnose z osebo, ki ji zavidate, verjetno pa tudi z drugimi ljudmi okoli sebe, če bodo izvedeli za vaše vedenje.
Nehajte razmišljati o tujem življenju in se ukvarjajte s svojim. Namesto da vso energijo izgubljate s spremljanjem dogodkov v življenjih drugih ljudi, premislite, kako bi lahko izboljšali svoje življenje. Kaj vse vas veseli in zanima in s čim bi se lahko več ukvarjali? Ali obstajajo dejavnosti, s katerimi se še nikoli niste ukvarjali, pa bi jih lahko začeli? Če se dejavno usmerite v gradnjo najboljšega mogočega življenja zase, se ne boste le v veliki meri znebili zavisti, temveč boste na splošno postali srečnejša in bolj izpolnjena oseba.

Za tiste, ki želijo vedeti več:
Aronson, E., Wilson, T. D., Akert, R. M. (2005). Socijalna psihologija. Zagreb: Mate.
Čorić, Š. Š. (2008). Žuta neman zavist. Ili kako uspješnije izjedati sebe i druge. Zagreb: Glas Koncila.
Tesser, A. (1980). Self-esteem maintenance in family dynamics. Journal of Personality & Social Psychology, 39, 77-91.