Verjetno vsi poznamo tisti rek „ne odlašaj na jutri tistega, kar lahko storiš danes“. Toda ali se te modrosti zares držimo? Ali lahko zares rečemo, da smo vedno pripravljeni na delo in da je vsaka minuta našega dne skrbno organizirana in izkoriščena? Čeprav so vestnost, predanost in usmerjenost v odgovorno opravljanje nalog velike vrline, je zelo malo oseb, ki lahko rečejo, da svojih obveznosti res nikoli ne odlagajo in da svojega časa ne zapravljajo. Nagnjenost k ukvarjanju z vsemi mogočimi stvarmi, razen s tistimi, s katerimi bi se bilo treba, je še posebej izražena v populaciji študentov: nekatere raziskave so pokazale, da je kar 80-95% študentov nagnjenih k odlašanju izpolnjevanja svojih obveznosti, torej da se spuščajo v t. i. prokrastinacijo.
Kaj je prokrastinacija?
Steel (2007) prokrastinacijo (lat. pro- za, v korist; crastinus – jutri) opredeljuje kot odlašanje začetka ali dokončanja nekega načrtovanega vedenja ali kot odlašanje sprejemanja neke odločitve. Na prokrastinacijo lahko gledamo pozitivno, saj lahko med odlašanjem pridemo do informacij, ki vržejo novo luč na situacijo in nam omogočijo, da delujemo učinkoviteje, kot bi bili sposobni, če bi se odzvali takoj. Vendar prokrastinacija kljub temu pretežno velja za negativen pojav, saj delovanja običajno ne odlagamo zaradi zbiranja novih informacij o neki situaciji. Gre pretežno za iracionalno odlašanje nalog, brez konkretnega razloga, ki se pojavlja kot rezultat neuspeha pri uravnavanju lastnega vedenja, torej kot posledica pomanjkanja samokontrole.
Omeniti je treba, da prokrastinacija ni isto kot lenoba – osebe, ki odlagajo svoje obveznosti, se običajno znajdejo v situaciji, ko se jim rok za opravljanje nalog hitro približa, zato morajo v opravljanje dejavnosti vložiti veliko več energije in napornega dela, kot bi ga, če bi skrbno načrtovale dinamiko opravljanja svojih nalog. Če so sposobne vložiti toliko truda, da v krajšem času opravijo enako količino dela, je za takšne osebe težko reči, da so lene.
Časovna stiska in tekmovanje z roki za opravljanje obveznosti zelo pogosto privedeta do slabšega učinka (nižje ocene na izpitu, šibkejšega znanja, površno izdelanega projekta itd.) kot pri osebah, ki ne prokrastinirajo. Drugič, prokrastinacija, tudi če sprva privede do pozitivnega razpoloženja zaradi občutka, da smo se znebili neke obveznosti in da smo svobodni, dolgoročno vodi v slabše razpoloženje iz več razlogov: obveznost, ki je nismo opravili, nam je nenehno „za vratom“, veliko ljudi doživlja stres, ko morajo v malo časa nekaj opraviti, poleg tega pa se moramo spopadati z občutkom krivde, če prav zaradi tega pomanjkanja časa in organizacije neko nalogo izvedemo pod svojim običajnim standardom.
Če pa je prokrastinacija tako slaba, se zastavlja vprašanje, zakaj se sploh spuščamo vanjo.
Zakaj odlašamo z obveznostmi?
Čeprav je, kot je bilo že omenjeno, prokrastinacija predvsem iracionalno izogibanje nalogam, se zdi, da vseeno obstajajo nekateri dejavniki, ki povečujejo verjetnost njenega pojava. To se nanaša predvsem na nekatere značilnosti situacije, ki jo odlagamo, pa tudi na skupek osebnostnih lastnosti in motivov, zaradi katerih so nekateri ljudje posebej nagnjeni k izogibanju določenim situacijam.
Situacijski dejavniki
Kar zadeva situacijske dejavnike, ki spodbujajo prokrastinacijo, psihologi menijo, da na nas najbolj vplivata časovna oddaljenost nekega dogodka in njegova odbojnost. Natančneje, bolj ko je neka prihodnja obveznost časovno oddaljena od nas, manjši vpliv ima na naše trenutno vedenje. To pomeni, da se bomo, čeprav imamo neko nalogo čez en mesec, v tem trenutku in naslednjih nekaj dni raje ukvarjali s stvarmi, ki so nam prioriteta in ki trenutno bolj vplivajo na naše življenje, kot da bi se obremenjevali z nečim, kar je nedoločeno in kar šele pride. Drugič, ker ljudje po svoji naravi težimo k pozitivnim in prijetnim doživetjem, se bomo raje ukvarjali s stvarmi, ki nas osrečujejo in zabavajo, tistim, ki so nam odbojne, pa se bomo poskušali izogniti ali jih vsaj čim bolj odložiti.
Če upoštevamo kombinacijo časovne perspektive in odbojnosti oziroma privlačnosti neke situacije, je jasno, da se bomo raje ukvarjali s prijetnimi dejavnostmi, ki so nam na voljo ta trenutek, kot da bi začeli delati na prihodnjih nalogah, ki nas ne privlačijo.
Dejavniki na ravni posameznika
Burka in Yuen (2008) navajata, da na ravni posameznika prokrastinacijo spodbujajo različni motivi in občutki, kot so strah pred neuspehom, strah pred uspehom in želja, da bi vzpostavili (navidezno) kontrolo nad življenjem. Med temi dejavniki je strah pred neuspehom posebej učinkovit pri spodbujanju prokrastinacije. Ko se bojimo, da nismo kos neki nalogi, in ko smo prepričani, da nimamo ustreznih veščin za doseganje želenih ciljev, smo nagnjeni k temu, da odlašanje obveznosti uporabljamo kot strategijo, s katero ščitimo lastno samozavest. Če namreč neko nalogo dovolj dolgo odlagamo in nam v njej vseeno uspe, se bomo sami sebi zdeli inteligentni in sposobni, ker smo v kratkem času obvladali nekaj, za kar so drugi potrebovali veliko več časa. Če pa nam pri nalogi ne uspe (na primer, če smo padli na izpitu, ker se nismo dovolj učili), lahko neuspeh preprosto pripišemo „pomanjkanju časa“ in ne svoji nesposobnosti, da se nekaj naučimo, ali kakšnim drugim osebnim pomanjkljivostim. Takšna strategija spoprijemanja z morebitnim neuspehom, pri kateri si sami postavljamo ovire pri uspešnem opravljanju naloge, da bi te ovire pozneje lahko uporabili za pojasnilo morebitnega neuspeha, se imenuje samooviranje.
Poleg navedenih motivov prokrastinacijo spodbujajo tudi nekatere naše osebnostne lastnosti. Steel (2007) navaja, da se je v nizu raziskav pokazalo, da so te osebnostne lastnosti predvsem impulzivnost, nizka potreba po dosežkih, nagnjenost k občutku dolgčasa, šibka koncentracija, nizka samoučinkovitost in nizka samozavest.
Impulzivne osebe so nagnjene k odlašanju obveznosti, ker se zaradi pomanjkanja samokontrole lažje prepustijo trenutnim muham in željam kot osebe, ki so premišljene in umirjene. To pomeni, da se bo na primer impulzivna oseba težje uprla gledanju serij in filmov, čeprav bi se morala učiti, ker ima naslednji dan izpit. Tisti posamezniki, ki nimajo izražene potrebe po dosežkih in so nagnjeni k občutku dolgčasa, imajo zaradi začetne nizke motivacije najprej težavo z začetkom neke dejavnosti, nato pa odlagajo njeno dokončanje, ker jim ta hitro postane dolgočasna. Povezanost prokrastinacije in šibke koncentracije je očitna: če imamo težave z ohranjanjem koncentracije pri neki nalogi, je manjša verjetnost, da jo bomo dokončali. Osebe, ki imajo nizko samoučinkovitost (torej šibko prepričanje, da so sposobne uspešno opraviti neko nalogo) in samozavest, se bodo prav tako verjetneje spuščale v odlašanje obveznosti zaradi že omenjenega strahu pred neuspehom, slabši učinek, do katerega prokrastinacija pogosto vodi, pa jim samozavest še dodatno znižuje, kar ustvarja zaprt krog. Še ena lastnost, ki je povezana s prokrastinacijo, je neučinkovitost pri upravljanju lastnega časa. Tisti, ki so nagnjeni k odlašanju obveznosti, svoje roke in naloge jemljejo preveč ležerno in zlahka, pri čemer so presenečeni, ko ugotovijo, da jim na koncu ostane preveč stvari, ki jih morajo opraviti v premalo časa. Obstaja tudi druga skrajnost: nekateri pretiravajo z načrtovanjem, kar na koncu privede do tega, da se zaradi natrpanega urnika počutijo preplavljene s kupom obveznosti, kar potem v njih spodbudi željo, da bi začeli nekatere od njih odlašati in tako zmanjšali raven stresa.
Kako se osvoboditi odlašanja obveznosti?
Sedanji trenutek je najboljši, da začnete delati na nečem. Ste tudi vi ena tistih oseb, ki sprejme novoletno zaobljubo, ki se je ne bo držala, ali dieto (ali kaj drugega) vedno začnete na isti dan – jutri? Da bi se izognili odlašanju, raje živite v sedanjosti in ne v nedoločeni prihodnosti.
Začnite z majhnimi koraki. Če ste malodušni zaradi približevanja nekega roka in se počutite preplavljene z obveznostmi ali pa se preprosto ne morete motivirati, poskusite s tem trikom: najprej naredite kakšen majhen korak k rešitvi (npr. si zamislite temo in naslov seminarske naloge), nato malo večjega (koncept), potem pa se lotite pravega dela (začnite pisati). Tako boste po začetnih majhnih uspehih bolj motivirani za zahtevnejše naloge in boste lažje dosegli svoj cilj.
Bodite realistični. Prizadevajte si, da nimate previsokih pričakovanj in ciljev, saj se lahko zgodi, da postanete malodušni in opustite kakšno nalogo. Namesto tega bodite realistični in se spomnite, da se nič ne doseže čez noč ter da uspeh pride šele s časom.
Razdelite velike obveznosti na majhne. To je še ena strategija, da se izognete malodušju in občutku, da ste zasuti z delom. Če morate opraviti kakšno kompleksno nalogo, jo razdelite na manjše podnaloge in se ukvarjajte z vsako posebej, šele nato pa usmerite pozornost na celoto.
Uporabljajte učinkovito upravljanje časa. To pomeni, da se vsak dan odločite, katere obveznosti so za vas najpomembnejše in katere niso tako bistvene, ter da za vsako od njih določite, koliko časa približno zahteva. Nato izdelajte prilagodljiv načrt za vsak dan: določite, kdaj boste opravljali najpomembnejše naloge, tiste manj pomembne pa opravite le, če vam zanje ostane čas.
Nagradite sami sebe. Po vsaki opravljeni nalogi si privoščite kakšno nagrado, ki vas veseli – tako boste še bolj motivirani za opravljanje novih nalog.
Povečajte verjetnost svojega uspeha. Ko delate na nečem, si organizirajte spodbudno okolje: gibljite se med ljudmi, ki vas razumejo in podpirajo, izogibajte pa se kritikom. Prav tako si prizadevajte delati na kakšnem mirnem mestu, kjer vas nič ne dekoncentrira.
Poiščite motiv za opravljanje neke naloge. Poskusite najti kakšen notranji, smiseln in produktiven razlog, zakaj sploh želite nekaj opraviti. To je lahko na primer želja, da postanete strokovnjak za nekaj, oziroma želja, da se razvijate kot oseba. Prizadevajte si, da k nalogam ne pristopate kot k nečemu, kar opravljate samo zato, ker se to od vas pričakuje, ali zato, ker vam je pomembno, da koga navdušite.
Literatura:
Burka, J. B. i Yuen, L. M. (2008). Procrastination: Why You Do It, What To Do About It Now. Cambridge:Da Capo Lifelong Books.
Steel, P. (2007). The Nature of Procrastination: A Meta-Analytic and Theoretical Review of
Quintessential Self-Regulatory Failure. Psychological Bulletin,133, 65-94.
