O osamljenosti

Osamljenost kot oblika ločenosti od drugih
Ste se kdaj vprašali, za koliko oseb lahko rečete, da so vam resnično blizu? Ali lahko zase rečete, da v psihološkem smislu resnično pripadate svoji družini? Kako se počutite, ko se dobite s svojimi prijatelji? Menite, da ste na isti „valovni dolžini“, ali imate občutek, kot da ste med njimi, a ste v resnici sami?
To so le nekatera od vprašanj, od katerih je odvisno, ali se bomo počutili osamljene in v kolikšni meri. Doživljanje osamljenosti je neprijetna in boleča izkušnja, spremlja pa jo občutek zavrženosti s strani ljudi, ki so nam pomembni, ob hkratni želji, da bi nas sprejeli in da bi bili del njihovega življenja. Eden glavnih razlogov, zaradi katerih se počutimo osamljene, je občutek, da smo v psihološkem smislu sami, kljub temu da so drugi ljudje okoli nas, ker z njimi nismo vzpostavili tesnih odnosov.Osamljenost je treba razlikovati od drugih oblik ločenosti od drugih oseb. Če smo časovno in prostorsko ločeni od drugih ljudi, pri tem pa se počutimo čustveno nevtralno, oziroma če nam ta ločenost ni boleča, potem govorimo o fizični samosti in ne o osamljenosti. Oblika ločenosti od drugih, na katero oseba ne more vplivati, ker jo povzročajo politične, poklicne ali verske ovire, se imenuje izolacija. Takšno ločenost od ljudi oseba kljub občutku izoliranosti sprejema kot neizogibno dejstvo, saj so ovire za njeno sodelovanje v življenjih drugih ljudi resnične. Vendar pa lahko oseba deluje sama in se pri tem ne počuti osamljeno ali izolirano: če nekdo svoj čas uporablja za samorefleksijo, samostojno ustvarjalno delo, počitek od drugih ljudi ali stresa, potem ta oseba uživa v četrti obliki ločenosti od drugih, torej v samoti. Samota je torej nekaj, kar izberemo sami in kar nas napolnjuje z mirnostjo, medtem ko si osamljenosti ne izberemo po lastni volji in nas napolnjuje s subjektivnim občutkom praznine.
Ali obstaja samo ena oblika osamljenosti ali jih je več?
Čeprav nekateri raziskovalci menijo, da je osamljenost enovito doživetje, torej da se vsi počutimo enako ne glede na to, kateri vzroki so pripeljali do osamljenosti in v kakšnih okoliščinah je nastala, obstajajo tudi taki, ki menijo, da ima osamljenost več dimenzij. Tako Sadler opredeljuje osamljenost kot pojav, ki ga sestavlja naslednjih pet dimenzij: psihološka (subjektivni vtis, da smo odtujeni od samih sebe), medosebna (občutek, da smo ločeni od drugih ljudi), socialna (zaznavanje sebe kot zavrnjenega s strani skupine), kulturna (osamljenost, ki nastane kot posledica tega, da se ne vklapljamo v prevladujočo kulturo) in kozmična osamljenost (občutek ločenosti od Boga ali narave).Nekateri avtorji menijo, da osamljenost sestavljata le dve dimenziji. Tako Weiss razlikuje čustveni in socialni vidik osamljenosti. Čustvena osamljenost se pojavi, ko čutimo, da nam primanjkuje bližine v romantičnem razmerju. Po drugi strani je socialna osamljenost posledica občutka, da smo premalo vključeni v socialno mrežo. Ta se bo na primer verjetno pojavila, če se nam kljub temu, da imamo bližnjega partnerja, zdi, da nimamo dovolj prijateljev in znancev, s katerimi bi lahko delili svoje hobije in interese.Osamljenost lahko opazujemo tudi s časovne perspektive. Tako razlikujemo situacijsko, kronično in prehodno osamljenost. Situacijsko osamljenost običajno spremljajo neprijetna čustva in telesni simptomi, pojavi pa se po kakšnem stresnem dogodku (npr. po prekinitvi nekega odnosa). Kronična osamljenost nastane, če nam več kot leto dni ne uspe vzpostaviti tesnega odnosa in če začnemo verjeti, da bomo osamljeni tudi v prihodnosti. Ta tip osamljenosti običajno spremljajo občutki, kot so anksioznost, nemoč in brezup. Prehodna osamljenost, čeprav je prav tako neprijetna, traja le nekaj ur ali dni in je običajno ne spremljajo intenzivni čustveni in telesni simptomi kot pri situacijski osamljenosti.
Kako se počutijo osamljene osebe?
Po Brehmu se pri osamljenih osebah pojavljajo štiri širše skupine občutkov, ki vsebujejo specifične občutke:
Depresija (žalost, praznina, izoliranost, odtujenost)Obup (brezup, prestrašenost, nemoč, zapuščenost, ranljivost)
Samoobsojanje (negotovost, sram, neprivlačnost, samozavračanje)
Neznosen dolgčas (nemir, želja biti nekje drugje, razdražljivost)
Ali so vsi osamljeni ljudje enaki?
Številni raziskovalci so poskušali ugotoviti, ali je mogoče izdelati tipologije osamljenosti, oziroma ali obstajajo skupine ljudi, ki se razlikujejo po že navedenih dimenzijah osamljenosti. Ena bolj znanih tipologij je tista, ki sta jo opisala De Jong Gierveld in Raadschelders. V svoji raziskavi sta pokazala, da obstajajo trije tipi osamljenih ljudi. Brezupno osamljeni so tisti, ki nimajo romantičnega partnerja in tesnih prijateljev ter so zelo nezadovoljni s svojimi odnosi. Občasno osamljene osebe so tiste, ki imajo zmerno število tesnih vezi in so vključene v nekatere dejavnosti, kot so klubi, društva in organizacije. Tretji tip osamljenih oseb so resignirani, ki nimajo romantičnega partnerja in so vzpostavili le nekaj odnosov. Svojo situacijo sprejemajo takšno, kakršna je, in ne izražajo pretiranega nezadovoljstva.
Osamljenost pri mladih
Kar zadeva raziskave razlik v intenzivnosti in dinamiki osamljenosti glede na starost, je Rokach v svoji raziskavi pokazal, da osamljenost doseže svoj vrhunec v pozni adolescenci in zgodnjih dvajsetih letih, nato pa upada vse do sedemdesetih let.
Vendar Schultz in Moore navajata, da so študenti v povprečju manj osamljeni od srednješolcev, da pa se po doživljanju osamljenosti ne razlikujejo bistveno od starejših. Lacković-Grgin in Sorić sta v svoji raziskavi podali še jasnejšo sliko osamljenosti, saj sta pokazali, da so na ravni študentov najbolj osamljeni bruci, torej študenti prvega letnika. Vendar je ta rezultat veljal le za skupino tistih brucev, ki so se morali zaradi študija preseliti v drug kraj bivanja.Osamljenost mladih odraslih je mogoče pojasniti na več načinov. Ker se od njih, za razliko od starejših, bolj pričakuje, da ustvarjajo in vzdržujejo številne družbene odnose, lahko razvijejo občutek osamljenosti kot odgovor na zaznani neuspeh pri tej nalogi. Poleg tega mladih njihova široka socialna mreža običajno ne varuje dovolj pred osamljenostjo, saj jo sestavljajo odnosi, ki so pogosto površinski in premalo tesni. Po drugi strani imajo starejši morda manjšo socialno mrežo, vendar jo sestavljajo dolgotrajnejše in tesne vezi, ki zmanjšujejo njihov občutek osamljenosti.
Katere osebe imajo večjo verjetnost za razvoj osamljenosti?
Določene osebnostne lastnosti povečujejo verjetnost, da se bomo počutili osamljene. Na primer, osebe z izraženim nevroticizmom, torej nagnjenostjo k doživljanju negativnih čustev in k splošnemu občutku vznemirjenosti, se bodo pogosteje počutile osamljene kot tiste, ki so čustveno stabilne. Lacković-Grgin in sod. menijo, da so osebe z visokim nevroticizmom nagnjene k doživljanju več težav na vseh področjih življenja, tudi v medsebojnih odnosih, kar potem otežuje komunikacijo z drugimi in posledično vodi v večjo osamljenost.Osebne značilnosti, kot so socialna anksioznost, sramežljivost in nizko samospoštovanje, prav tako prispevajo k pojavu osamljenosti. Osebe, pri katerih osamljenost traja dolgo, običajno negativno vrednotijo sebe in druge, neradi govorijo o sebi (zaradi česar težko razvijajo intimne odnose) in so socialno manj občutljive. Takšno vedenje pri drugih ljudeh izziva negativne odzive in še dodatno znižuje samospoštovanje, s čimer nastane začaran krog, v katerem se nizko samospoštovanje, neprilagojeno socialno vedenje in občutek osamljenosti medsebojno vzdržujejo.
Nasveti za spoprijemanje z osamljenostjo
Poskusite spremeniti način, kako razmišljate o drugih ljudeh in kako jih zaznavate: poskušajte razmišljati manj negativno in obsojajoče.
Prijavite se za prostovoljstvo: tako boste obogatili mrežo socialnih stikov, razvili boste samospoštovanje, ker pomagate drugim, visoko samospoštovanje pa bo prispevalo k zmanjšanju občutka osamljenosti.
Vložite več v obstoječe odnose. Če imate prijatelje, ki bi jih radi bolje spoznali, ali družinske člane, s katerimi bi želeli več komunicirati, organizirajte srečanje in povprašajte, kaj je novega v njegovem ali njenem življenju. Ko bodo ljudje opazili vaše zanimanje zanje, se bodo tudi sami enako odzvali do vas.
Uživajte v aktivni samoti. Ne bežite od občutka samote, temveč jo raje izkoristite za različne dejavnosti (npr. branje, pisanje, sprehod v naravi itd.) ali za razmislek o svojih potrebah, interesih in čustvih.
Razmislite o nakupu hišnega ljubljenčka. Ta vam lahko pomaga v boju proti osamljenosti na več načinov: s svojo družbo in brezpogojno ljubeznijo, ki vam ju nudi, lahko pa vas pripelje tudi v situacije, v katerih boste spoznali nove ljudi (na primer med sprehodom s svojim psom).
Če se z osamljenostjo nikakor ne morete spopasti, je morda čas, da poiščete strokovno pomoč. Nekatere oblike psihoterapije vam lahko pomagajo spremeniti vaše vzorce misli in vedenja, da bi zmanjšali občutek osamljenosti, pa tudi da bi preprečili njegov pojav v prihodnosti.
Za tiste, ki želijo vedeti več:
Berk, L. E. (20089. Psihologija cjeloživotnog razvoja. Jastrebarsko: Naklada Slap.Brehm, S. S. (2002). Intimate relationships. Boston: McGraw-Hill.Lacković-Grgin, K. (2008). Usamljenost: fenomenologija, teorije i istraživanja. Jastrebarsko: Naklada Slap.Rokach, A. (2000). Perceived causes of loneliness in adulthood. Journal of Social Behavior and Personality, 11, 827-839.