Kako se spoprijeti z jezo

Jeza je eno od temeljnih človeških čustev. Je telesni in psihološki odziv na resnično ali namišljeno grožnjo ali krivico, kaže pa se lahko kot občutek razdraženosti, besa in dolgotrajnega zamerjanja. Ko smo jezni, nam srce hitreje bije, krvni tlak se zviša, čutila se izostrijo, povečata pa se količina adrenalina v krvnem obtoku in pretok krvi v mišice. Skratka, jeza pripravi telo na akcijo, torej na boj. Spreminja tudi naše misli: naš pogled na svet se poenostavi, zanemarimo veliko informacij ali pa jih razlagamo v skladu s svojimi sovražnimi čustvi in namesto da bi k problemu najprej pristopili racionalno, raje reagiramo impulzivno.
Jeza se pogosto pojavlja v kontekstu različnih medosebnih konfliktov kot spodbuda, ki nas motivira, da na neki način znova vzpostavimo ravnovesje v odnosu, v katerem je bilo porušeno. Vendar se potreba po vzpostavljanju ravnovesja v številnih primerih skrči na agresivno potrebo po kaznovanju, ki jo stresamo na kogar koli, ne glede na to, ali je ta oseba predmet naše jeze ali ne. Zato se je treba naučiti, kako jezo izraziti na konstruktiven način, ki ne vodi v nadaljnje konflikte.
Zakaj se jezimo?
Občutek jeze lahko spodbudijo številni dejavniki. Najprej, „sprožilci“ jeze so lahko različna neprijetna notranja stanja, kot so depresija, tesnoba, stres in frustracija zaradi premalo prostega časa ali kakšnega drugega razloga. Drugič, jeza se lahko pojavi tudi kot posledica kakšnega negativnega dogodka, ki smo ga doživeli. Psiholog Averill (1982) navaja, da do nje pride, če nam je bila storjena krivica, če nas je kdo ponižal ali kritiziral ali kakor koli ogrozil naš občutek samospoštovanja, če neka oseba ni izpolnila naših pričakovanj ali če nam je bila povzročena telesna ali materialna škoda. Seveda je pomembno omeniti, da za pojav jeze ni toliko pomembna objektivna narava dogodka, temveč pomen, ki mu ga pripisujemo, oziroma način, kako ga razlagamo. Če nam na primer profesor reče, da bi morali popraviti magistrsko delo, imamo naslednji dve možnosti. Prva je, da profesorjev komentar razumemo kot dobronameren nasvet, ki nam bo pomagal napisati boljše delo in imeti manj težav na njegovem poznejšem zagovoru. S takšno razlago situacije se izognemo pojavu jeze. Po drugi strani pa lahko komentar o delu razlagamo tudi kot kritiko oziroma napad na lastno osebnost. Tak pristop se konča z negativnimi čustvi in mislimi („Nisem dovolj strokoven“, „Ne znam napisati kakovostnega dela“, „Kdo je on, da sodi o tem, kako pišem“, „Misli, da je boljši od mene“), ki na koncu pripeljejo do jeze.
Verjetnost, da bomo jezo občutili in jo pokazali, je odvisna tudi od tega, ali imamo o njej kakšna napačna prepričanja. Tu je nekaj izmed njih:
Izražanje jeze je primeren odgovor na konflikte z drugimi ljudmi, saj bi sicer lahko izpadli slabiči
Če pokažemo jezo, je večja verjetnost, da nas bodo drugi spoštovali.
Edini način, da drugi ljudje razumejo, kako zelo so nas prizadeli, je, da pokažemo, kako jezni smo.
Jezo je treba močno izraziti, saj se bomo le tako pomirili.
Takšna stališča in prepričanja o jezi so napačna iz preprostega razloga, ker rušijo naše odnose z ljudmi, ne prispevajo k uspešnemu reševanju problemov in pogosto ne ustrezajo resničnosti.
Ali se moramo jeze povsem znebiti?
Oatley in Jenkins (2007) navajata, da nam jeza lahko bistveno zmanjša kakovost življenja. Lahko namreč privede do dolgotrajnega zamerjanja, grenkobe in nazadnje do prekinitve odnosov z osebami, ki so se nam na neki način zamerile. Prav tako nas lahko spodbudi, da se v iskanju maščevanja spustimo v različna moralno vprašljiva vedenja. Pri tem pogosto spregledamo dejstvo, da maščevanje bolj škodi nam kot tistim, ki jim je namenjeno: ne more izničiti krivice, ki nam je bila storjena, ohranja negativna čustva, ki jih čutimo do predmeta jeze, in nam jemlje čas, v katerem bi se lahko ukvarjali z dejavnostmi, ki nas veselijo in izpolnjujejo. Poleg že navedenih negativnih posledic lahko intenzivna jeza pri osebah, ki nimajo dovolj razvite samokontrole, privede tudi do telesnega nasilja kot skrajnega izražanja besa.
Dolgotrajna jeza in zamerjanje puščata sled tudi na našem psihofizičnem zdravju: povečujeta verjetnost pojava depresije, tesnobe, visokega krvnega tlaka, prehladov, srčnega infarkta in prebavnih težav.
Kljub vrsti njenih negativnih plati pa je jeza, če je zmerna in se ne stopnjuje v nasilje, vendarle koristno in potrebno čustvo. Motivira nas k popravljanju krivic, ki se nam dogajajo v življenju, nas spodbuja, da se postavimo zase, izrazimo svoja čustva in vzpostavimo ravnovesje v tistih odnosih, za katere menimo, da so porušeni. Čeprav je jeza neprijetna tako za osebo, ki jo čuti, kot za osebo, ki je njen predmet, se na koncu vendarle pogosto konča z občutkom olajšanja in večje bližine, če uspešno razrešimo tisto, kar nas je mučilo v nekem odnosu. Averill (1982) je s svojo raziskavo pokazal, da ima jeza vsekakor svoje pozitivne plati: po njegovem ljudje jezo včasih uporabijo, da pokažejo, da jim nekdo ni všeč, ali da prekinejo odnos, veliko pogosteje pa jo uporabijo, da nek odnos okrepijo in ga zgradijo na novih, bolj zdravih temeljih. Vendar moramo jezo, če se želimo izogniti njenim negativnim posledicam in izkoristiti njene dobre plati, znati dobro nadzorovati.
Kako se spoprijeti z jezo?
Če je naša jeza premočna, pogosta, dolgotrajna ter če nam uničuje odnose z drugimi ljudmi in se konča s telesnim nasiljem, bi jo morali prepoznati kot problem in se naučiti z njo uspešno upravljati.
Prva koraka pri nadzorovanju jeze sta zavedanje, da jo čutimo, in vpogled v to, kaj jo je povzročilo. Da bi svojo jezo bolje razumeli, bi bilo dobro, da bi si sami odgovorili na naslednja vprašanja:
Kaj točno me je prizadelo?
Ali je bilo vedenje, ki me je razjezilo, namerno?
Ali imam dovolj informacij o situaciji, da jo lahko pravilno ocenim?
Ali v resnici čutim jezo zaradi kakšnega povsem drugega dogodka?
Takšna vprašanja nam bodo pomagala, da situacijo, v kateri smo se znašli, pogledamo bolj objektivno in umirjeno ter jo interpretiramo na način, ki bo zmanjšal verjetnost, da se jeza pojavi. Ker pa je jeza „vroče“ čustvo in takrat razmišljamo izkrivljeno in oteženo, smo nagnjeni k temu, da objektivno analizo situacije, ki nas je razjezila, preskočimo in namesto tega reagiramo „v afektu“. Zato se je pogosto treba najprej „ohladiti“ oziroma dopustiti, da se jeza izčrpa sama od sebe. To lahko storimo na naslednje načine:
S preusmerjanjem pozornosti s tistega, kar nas je razjezilo, na nekaj drugega (ukvarjanje s kakšnim pomirjujočim hobijem, sprehod, sprostitvene vaje, branje)
Z izločanjem besa in agresije iz sebe na način, ki ne bo prizadel nikogar (vpitje, ko smo sami, udarjanje po blazini, telesna vadba)
S pogovorom z osebo, ki nas bo mirno poslušala in nam pomagala, da situacijo pogledamo iz nove perspektive
Z zapisovanjem svojih čustev, da jih lažje „predelamo“ (vodenje dnevnika, pisanje pisma osebi, ki nas je prizadela, ki pa ga ne bomo nikoli poslali)
Ko se nam je uspelo „ohladiti“ in situacijo pogledati realno in umirjeno, je čas, da svojo jezo pokažemo osebi, ki je njen predmet. Elliot Aronson in njegovi sodelavci (2005) navajajo, da lahko to storimo na nenasilen in miren način, tako da osebi brez obtoževanja pojasnimo, s čim točno nas je prizadela, kako se zaradi tega počutimo in kakšne so posledice njenega vedenja. Če smo si na primer zares želeli iti na neki koncert, naš prijatelj pa zamuja na dogovorjeno srečanje, lahko namesto jeznega in impulzivnega odziva mirno rečemo: „Ko si zamudil na najino srečanje, sem se počutil frustrirano in besno, ker sem se bal, da ne bova pravočasno prišla na koncert, ki mi zelo veliko pomeni“. Tako ne dopustimo, da bi naša jeza prerasla v konflikt in žaljenje, izrazimo tisto, kar nas muči, in pomagamo drugim ljudem razumeti, kako se počutimo zaradi njihovega vedenja.
Seveda poleg vseh opisanih načinov spoprijemanja z jezo ne smemo podcenjevati niti moči sproščanja jeze s preprostim in iskrenim opravičilom. Če smo mi spodbudili jezo nekoga drugega, lahko prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in izražanje obžalovanja zaradi njih zmanjšata bes in agresijo pri drugi osebi. A prav tako moramo biti pripravljeni sprejeti opravičilo in roko sprave, kadar je bila krivica storjena nam, saj bo dolgotrajno zamerjanje največ škode povzročilo nam samim.
Za tiste, ki želijo vedeti več:
Aronson, E., Wilson, T. D. in Akert, R. M. (2005). Socijalna psihologija. Zagreb: Mate.
Averill, J. R. (1982). Anger and aggression. An essay on emotion. New York: Springer.
Oatley, K. in Jenkins, J. M. (2007). Razumijevanje emocija. Zagreb: Naklada Slap.
http://www.angermanage.co.uk/pdfs/cooldown.pdf