Kakšna čustva v vas zbuja kup strokovnih knjig in skript na vaši delovni mizi? Ste jih v rahli paniki zaradi bližajočih se kolokvijev stlačili v kakšen temen kot, da vam jih do zadnjega trenutka ni treba niti pogledati? Ali pa ste jih ponosno postavili na vidno mesto na polici in komaj čakate, da začnete z učenjem? Kakršen koli je vaš odnos do učenja, vam bo verjetno koristilo spoznati nekaj skrivnosti „obrti“, da bi se učili uspešneje ali da bi vsaj ublažili tisti neprijetni občutek na dnu želodca, ki se nenadoma pojavi, ko ugotovite, da so se izpitni roki nevarno približali.
O učenju
Ko govorimo o fenomenu učenja, moramo upoštevati, da je zelo raznoliko, saj obstaja zares veliko načinov, na katere lahko usvajamo znanja in veščine. Nekateri od najpreprostejših načinov učenja so vsekakor klasično in instrumentalno pogojevanje. Ko nek nevtralni dražljaj, ki ne izzove nobene reakcije, dovolj velikokrat povežemo s tistim, ki jo sicer izzove, jo bo začel izzivati tudi nevtralni. Če ste do nekega predavatelja povsem nevtralni, in vas on ali ona začne hvaliti za vaš izdelek pri pouku (dražljaj, ki naravno izzove prijetne občutke zadovoljstva in ponosa), boste kmalu tudi vi začeli čutiti naklonjenost do tega predavatelja ali predavateljice. V tem primeru je prišlo do klasičnega pogojevanja. Pri instrumentalnem pogojevanju osebo po določenem vedenju nagradimo ali kaznujemo, odvisno od tega, ali želimo, da se določeno vedenje v prihodnosti pojavlja pogosteje ali redkeje. Če vidimo, da smo se nekajkrat precej potrudili z učenjem neke snovi in dobimo odlično oceno na izpitu, je verjetneje, da se bomo trudili še naprej, saj vidimo, da je takšno naše vedenje nagrajeno. Prijeten izid, ki je sledil našemu učenju (odlična ocena), se imenuje pozitivna okrepitev. Vendar lahko tudi odstranitev kakšnega neprijetnega dogodka ali situacije poveča verjetnost pojava določenega vedenja. Recimo, da ste večkrat padli na nekem izpitu in so vam starši odvzeli nekatere ugodnosti (npr. pravico, da vozite njihov avto). Ko ta izpit končno opravite, boste za učenje v prihodnosti še bolj motivirani, če vam starši vrnejo pravico do uporabe njihovega avta (odstranili so vam neprijetno situacijo in vas s tem motivirali, da določeno vedenje kažete pogosteje). Odstranitev negativnega dražljaja ali situacije, da bi se povečala pogostost želenega vedenja, se imenuje negativna okrepitev.
Poleg klasičnega in instrumentalnega pogojevanja se ljudje učimo tudi v interakciji s svojim socialnim okoljem. Zarevski navaja štiri tipe socialnega učenja: a) modeliranje, b) imitacija c) učenje z opazovanjem in d) simbolno učenje.
Pri modeliranju opazujemo neko drugo osebo, ki nas uči, kako nekaj izvesti. Primer modeliranja je, ko nam predavatelj demonstrira korake, potrebne za uspešno rešitev neke naloge. Če nekoga opazujemo in se učimo njegovega vedenja, vendar brez razumevanja, gre za imitacijo in ne za modeliranje. Po Banduri, začetniku teorije socialnega učenja, pri učenju z opazovanjem upoštevamo ne le vedenje določene osebe, temveč tudi posledice, ki mu jih je to vedenje prineslo. Če na primer opazimo, da naši kolegi za določen slog predstavitve seminarskih nalog redno dobivajo najvišje število točk in pohvale profesorjev, je verjetneje, da bomo tudi sami prevzeli tak slog predstavitve, kot če ne bi videli, da so bili drugi zanj nagrajeni. Pri simbolnem učenju je dovolj, da neko vedenje drugi osebi zgolj opišemo, pa se ga bo naučila. V tem primeru gre za verbalno modeliranje, saj nismo „v živo“ pokazali, kako se določeno vedenje izvaja.
Čeprav so vse doslej navedene oblike učenja zelo pomembne za človekov razvoj, je morda v kontekstu študija, med katerim učenje poteka predvsem z usvajanjem informacij s predavanj in iz učbenikov, najpomembneje omeniti kognitivno učenje. To vodi v splošno znanje, ena od njegovih oblik pa je učenje z vpogledom. Takšen mehanizem učenja je značilen za odrasle in se najpogosteje pojavlja pri reševanju problemov. Kaže se v nenadnem razumevanju problema ali strategije, ki bo prispevala k njegovi rešitvi, Grgin pa pravi, da je sestavljen iz odkrivanja bistvenih odnosov v vsebini, ki se je učimo, ugotavljanja njenih opornih točk, združevanja njenih delov po smislu in njihovega logičnega povezovanja.
Kako poteka učenje?
Ko govorimo o pridobivanju veščin, pa tudi znanja v ožjem smislu, obstajajo določene zakonitosti učenja, ki so odvisne od sposobnosti osebe, ki se uči, ravni njene motivacije, oblik poučevanja, pa tudi od težavnosti vsebine, ki se usvaja.
Kar zadeva kompleksnost vsebine, ki se jo skušamo naučiti, Grgin navaja, da se krivulje učenja razlikujejo glede na to, ali je preprosta, zapletena ali sestavljena iz preprostejših in kompleksnejših delov. Pri usvajanju preprostejših znanj bo krivulja učenja negativno pospešena, kar pomeni, da bomo znanje na začetku usvajali hitro, pozneje pa vse počasneje, dokler ne pridemo do platoja, torej meje našega učinka, ki je omejen z obsegom vsebine, pa tudi s slabljenjem naše motivacije zaradi nasičenosti s snovjo. Usvajanje zapletene vsebine poteka po pozitivno pospešeni krivulji: na začetku kompleksne informacije usvajamo razmeroma počasi, nato pa sledi obdobje naglega napredka. Učenje zapletene vsebine lahko prav zaradi podaljšanega obdobja, v katerem navidezno ne prihaja do vidnih izboljšanj, predstavlja poseben izziv, saj oseba hitro izgubi pogum, ko ne vidi, da njen trud vodi do želenih izidov.
Kadar je vsebina sestavljena iz preprostejših in zapletenejših delov, učenje poteka po krivulji, ki ima obliko raztegnjene črke „S“. Preprostejše dele bomo usvojili hitro, do zastoja pa bo prišlo, ko se bomo lotili težjih delov, pri katerih bo do naglega napredka prišlo šele, ko snov nekajkrat ponovimo.
Slika 1. Odnos med treningom in učinkom pri učenju preprostejše vsebine
Slika 2. Odnos med treningom in učinkom pri učenju zapletenejše vsebine
Slika 3. Odnos med treningom in učinkom pri učenju vsebine, ki je sestavljena iz preprostejših in zapletenejših delov
Ali je mogoče učenje nove vsebine olajšati?
Dobra novica pri učenju je, da ga lahko pravzaprav uporabimo za olajšanje nadaljnjega učenja. Po Sternbergu gre za pozitivni transfer, torej za pojav, da lahko znanja, ki jih usvojimo pri prejšnjem učenju, uporabimo za pospešitev pridobivanja novih informacij. Do transfera pride vedno, kadar se lahko v novi situaciji odzovemo na že obstoječi način. Zato je pomembno omeniti, da mora biti obstoječa snov vsebinsko čim bolj podobna prihodnji snovi, ki se jo nameravamo učiti, da bi uspešno posplošili že naučena pravila, zakonitosti in tehnike dela ter prepoznali podobnosti med tistim, kar smo se učili prej, in tistim, kar se učimo zdaj. Primer pozitivnega transfera bi bilo olajšano učenje enega programa, če smo se že naučili delati v programu, ki deluje po enakih pravilih in načelih.
Žal poleg pozitivnega obstaja tudi negativni transfer oziroma interferenca, pri kateri učenje ene prejšnje vsebine ovira usvajanje druge (proaktivna interferenca) ali pa usvajanje nove vsebine otežuje ohranjanje prejšnje v spominu (retroaktivna interferenca). Do interference pride, kadar sta dve vsebini le formalno in navidezno podobni, v resnici pa se v svoji osnovi precej razlikujeta. V takšni situaciji smo nagnjeni k posploševanju informacij in tehnik dela iz enega problema v drugega, čeprav niso več primerne za njegovo reševanje.
Po Grginu je transfer poleg pozitivnega in negativnega lahko tudi specifičen in splošen. Pri specifičnem transferju poznavanje preprostejših informacij uporabimo, da bi lažje usvojili kompleksnejše znanje znotraj istega področja (na primer, učenje preprostejših matematičnih operacij olajša učenje zapletenejših), medtem ko pri splošnem transferju uporabimo znanje z enega področja, da bi se lažje naučili kakšnega drugega (npr. poznavanje matematike olajša učenje fizike).
Metode učenja
Hitrost, s katero se bomo učili, in uspeh, ki ga bomo pri tem dosegli, sta med drugim odvisna tudi od metod učenja, ki jih uporabljamo. Grgin navaja, da jih lahko razdelimo na dve obliki: globalno metodo (učenje v celoti) in parcialno metodo (učenje po delih).
Globalna metoda je v tem, da nekatere vsebine najprej spoznamo, nato pa gremo skoznje in jih usvajamo v celoti. Ta metoda je primernejša, kadar snov, ki se jo bomo učili, že delno poznamo ali nam je zlahka razumljiva. Običajno na ta način lažje odkrijemo smisel snovi in povezanost med njenimi deli, vendar je večja verjetnost, da pri tem izpustimo podatke in podrobnosti, ki bi nam lahko bili pomembni. Pri parcialni metodi vsebino najprej spoznamo, nato pa jo razdelimo na manjše dele, ki jih predelamo enega za drugim. S takšno metodo podrobno usvojimo vse pomembne podatke, zaradi česar je primerna za učenje zapletenejše vsebine, lahko pa se zgodi, da se pojavijo težave s povezovanjem različnih delov snovi v smiselno celoto. Glede na navedene prednosti in slabosti globalnega in parcialnega načina učenja je jasno, da bo globalna metoda koristnejša, kadar so deli vsebine preprostejši in bolj povezani, parcialna metoda pa bo koristnejša, kadar se učimo zapletene dele vsebine, ki niso močno povezani.
Omeniti je treba, da lahko obe metodi učenja uporabljamo kombinirano, tako da se na primer nekaj delov snovi najprej učimo parcialno, nato pa jih učimo globalno in povezano, preden preidemo na nove dele. Velja, da takšno učenje daje najboljše rezultate, čeprav je časovno precej zahtevno.
Ali se vsi učimo na enak način?
Ljudje se med seboj razlikujemo po kognitivnih stilih, torej po stilih intelektualnega delovanja, ki vplivajo na način, na katerega zaznavamo svet, se učimo in razmišljamo.
Po Zarevskem je eden od kognitivnih stilov, tesno povezan z načinom učenja, dimenzija odvisnosti-neodvisnosti od polja. Tisti, ki so neodvisni od polja, so bolj nagnjeni k temu, da gradivo, ki se ga učijo, sami strukturirajo in organizirajo, sami radi oblikujejo in preizkušajo hipoteze, notranja motivacija za učenje pa jim je pomembnejša kot tistim, ki so odvisni od polja. Prav tako so jim bolj všeč študiji, kot so matematika, eksperimentalna psihologija in arhitektura. Odvisni od polja so pasivnejši, bolje se znajdejo z že organiziranimi informacijami, bolje si zapomnijo informacije v socialnem kontekstu, občutljivejši so na kritike drugih in izbirajo študije, v katerih lahko delajo z ljudmi.
Poleg odvisnosti-neodvisnosti od polja je za učenje pomemben tudi kognitivni stil refleksivnosti-impulzivnosti. Pravimo, da ima oseba refleksiven kognitivni stil, če naloge rešuje počasi in natančno, medtem ko impulzivni zaradi svoje večje hitrosti žrtvujejo nekaj natančnosti. Seveda to, da ima nekdo impulziven kognitivni stil, ne pomeni, da bo samodejno kazal tudi impulzivno vedenje. Poleg kognitivno refleksivnih in impulzivnih oseb obstajajo tudi osebe, ki so hitre in natančne ali počasne in nenatančne, vendar so v populaciji veliko redkejše.
Kako se motivirati za učenje?
Eden od prvih in najpomembnejših korakov pred kakršnim koli učenjem je najti trdne in stanovitne razloge, zakaj se sploh učiti. Različne osebe se pri tem učijo iz različnih motivov. Nekatere najdejo užitek v samem dejanju učenja, ker določena vsebina odraža njihove interese, stališča in vrednote ter spodbuja njihovo radovednost. Za takšne osebe pravimo, da so intrinzično motivirane, saj razlogi za učenje izhajajo iz njihovih lastnih potreb, samo učenje pa jim prinaša zadovoljstvo. Po drugi strani se v življenju ne moremo prisiliti, da bi nas zanimalo prav vse. Kadar se učimo snov, ki nas ne zanima, se lahko motiviramo ekstrinzično, torej uporabimo različne zunanje spodbude za učenje. To so lahko materialne nagrade, pa tudi nematerialni cilji, kot so doseganje dobrih ocen, izpolnjevanje pričakovanj staršev in predavateljev ter pridobitev priznanja in višjega statusa v našem okolju. Pomembno je omeniti, da ni priporočljivo uporabljati ekstrinzične motivacije, kadar nas nekaj že samo po sebi zanima, saj z zunanjimi nagradami rušimo intrinzično motivacijo (ker se začnemo osredotočati na nagrado in ne na vsebino). Kljub temu je tudi ekstrinzična motivacija pomembna, saj nam pomaga, da začnemo in vztrajamo pri učenju dolgočasnejših delov snovi.
Skratka, za učenje se lahko motivirate na naslednje načine:
Uporabite operantno instrumentalno pogojevanje sebi v prid: nagradite se za vsako uspešno opravljeno nalogo ali naučen del snovi. Lahko določite tudi časovna obdobja, po katerih se boste nagradili (a pazite, da niste “goljufali”, torej da niste tega časa preživeli zgolj z gledanjem v knjigo, brez aktivnega razmišljanja o tem, kar se učite). Nagrade so lahko počitek, gledanje serije ali filma, obisk kina itd.
Modro izberite svoje nagrade, upoštevajoč retroaktivno interferenco, torej oteženo ohranjanje starejše vsebine v spominu zaradi usvajanja nove vsebine. Ker vsaka zahtevnejša intelektualna dejavnost, ki sledi takoj po učenju, znatno oteži ohranjanje starejših informacij v spominu, se je priporočljivo po učenju nagraditi s spanjem, branjem preprostejših knjig, gledanjem zabavnih oddaj in vsemi drugimi dejavnostmi, ki niso preveč intelektualno zahtevne
Pred začetkom učenja analizirajte, katere cilje želite doseči z obvladanjem neke snovi. To so lahko odlična ocena na kakšnem izpitu, uspešen zaključek predmeta, priznanje, ki ga boste dobili od profesorjev ali kolegov, ali kaj drugega. Kadar koli se “zataknete” in mislite, da se nikakor ne morete več prisiliti k učenju, si predstavljajte, kako se boste počutili, ko boste svoje cilje uresničili.
Če skušate obvladati kakšno težko snov in vam na začetku nikakor ne gre, se spomnite, da učenje zapletene vsebine poteka po pozitivno pospešeni krivulji: začetni napori se ne bodo takoj obrestovali, a po nekem času vas, če boste vztrajni, čakata vse hitrejši uspeh in boljše razumevanje snovi!
Uporabite majhne uspehe, da se motivirate za doseganje večjih: naj vam bosta ponos in samozavest, ki ju boste pridobili po vsakem uspešno naučenem delu snovi, motiva, da se še več učite in postanete še boljši v tem, s čimer se ukvarjate.
Organizacija okolja za učenje
Ko se enkrat motiviramo za učenje, je čas, da najdemo ali organiziramo primerno okolje, v katerem bo potekalo, torej okolje, ki nam bo olajšalo proces usvajanja novih informacij. Psihologi navajajo nekaj smernic, kako doseči ugodno fizično okolje za učenje:
Imeti je treba stalno mesto za delo oziroma za učenje. Ta smernica temelji na zakonitostih klasičnega pogojevanja: če se stalno učimo na enem mestu, bo to mesto sčasoma začelo izzivati določeno pogojeno reakcijo, in sicer olajšanje začetka učenja
Redno zračite prostor. Nekateri avtorji so v svojih raziskavah pokazali, da padec deleža kisika v zraku pod določen odstotek privede do težav pri razumevanju in pomnjenju snovi, ki se usvaja.
Bodite pozorni na raven osvetljenosti mesta, na katerem se učite. Osvetlitev ne sme biti niti prešibka niti premočna, da ne bi prišlo do naprezanja vidnega sistema in utrujenosti oči. Zato je treba čez dan zagotoviti dovolj dnevne svetlobe, če pa se učimo ponoči, je treba uporabljati navadne žarnice in se izogibati neonskim lučem.
Zagotovite optimalne temperaturne razmere. Temperatura mesta, kjer se učite, ne bi smela biti previsoka, ker vodi v izgubo usmerjenosti na usvajanje vsebine, ni pa priporočljivo niti, da je pod 20 ºC, saj telo v tem primeru izgublja preveč toplote, kar lahko prav tako poruši koncentracijo.
Ne izpostavljajte se preveč intenzivnim zvočnim dražljajem. Ker hrup znatno zmanjšuje sposobnost koncentracije, je treba zagotoviti takšno mesto za učenje, kjer bo hrup zmanjšan na najmanjšo možno mero.
Priskrbite si primerno pohištvo. Da bi bilo učenje čim uspešnejše, je treba najti čim udobnejše, po možnosti ergonomsko oblikovano pohištvo. V nasprotnem primeru lahko kratkoročno pride do bolečin, ki motijo učenje, dolgoročno gledano pa lahko uporaba neprimernega pohištva privede do nekaterih telesnih okvar.
Pravila in tehnike uspešnega učenja
Kar zadeva učenje, se uspešni študenti od neuspešnih ne razlikujejo le po tem, da se spretneje motivirajo in izbirajo primernejša okolja za učenje, temveč uporabljajo tudi določene skrivnosti “obrti”, ki jim pomagajo, da snov usvajajo hitreje in uspešneje.
Usvojene informacije je treba narediti odporne na pozabljanje. To dosežemo tako, da snov večkrat ponovimo. Ponavljanja je treba časovno razporediti tako, da več ponavljamo takoj po učenju, vse redkeje pa, ko dnevi minevajo. Na začetku namreč informacije pozabljamo zelo hitro, nato pa vse počasneje. Ponavljanje vsebine privede do tega, da snov “prenaučimo”, torej da se je naučimo tako dobro, da je izjemno odporna na pozabljanje. Vendar je treba omeniti, da ponavljanja ne smejo biti preprosta reprodukcija že naučenega, temveč je treba nove informacije povezovati s tistim, kar že od prej znamo.
Potrudite se, da se učite aktivno in da skušate snov narediti čim bolj smiselno. Če uporabljate parcialno metodo učenja, torej če se učite eno celoto za drugo, bodite še posebej pozorni na to, da vseeno skušate najti povezave med različnimi tematskimi celotami. Prav tako se pred vsakim učenjem skušajte spomniti tistega, kar znate od prej in kar je vsebinsko povezano s tistim, kar se nameravate učiti, saj boste tako spodbudili pozitivni transfer. Poleg teh tehnik lahko aktivno učenje dosežete tudi s pripovedovanjem snovi s svojimi besedami in s postavljanjem vprašanj “zakaj” samim sebi, medtem ko nekaj berete. Z odgovarjanjem na vprašanja samim sebi boste dosegli globlje razumevanje vsebine, hkrati pa se boste pripravili tudi na vprašanja, ki bi vam jih lahko postavljali profesorji.
Naučite se ločevati bistveno od nebistvenega. Če se skušate naučiti prav vse, obstaja velika verjetnost, da boste svoj spomin preobremenili z nebistvenimi informacijami in se pravzaprav ne boste mogli spomniti tistih bistvenih ravno takrat, ko jih boste potrebovali. Z opažanjem in usvajanjem samo bistvenih informacij varčujemo z energijo, znanje pa se učinkoviteje shranjuje v dolgoročni spomin.
Pišite povzetke snovi in izdelujte miselne vzorce. Na ta način ne le ponavljate snov in se učite ločevati bistveno od nebistvenega, temveč vam lahko povzetek in miselni vzorec pomagata, da tik pred izpitom ali kolokvijem hitro osvežite spomin.
Izognite se pojavu interference in spodbudite pozitivni transfer. Čeprav se lahko zaradi raznolikosti, ki jo omogoča, zdi privlačno, ni priporočljivo učiti se nove snovi takoj po tem, ko ste se že učili ene, če sta različni ali le formalno podobni, saj se lahko zgodi, da pride do negativnega transfera oziroma interference. Če se nameravate učiti en predmet za drugim, poskrbite, da sta si zares vsebinsko podobna, da boste informacije iz enega predmeta izkoristili za lažje učenje drugega.
Če se lažje učite v družbi, se s kolegi dogovorite, da se učite tako, da vsak od vas izbere neko celoto, ki se jo bo naučil pred ostalimi, in nato izvede kratko predavanje, preden se bo preostanek kolegov lotil učenja te celote. Na ta način se z glavnimi pojmi, informacijami in načeli, ki jih celota vsebuje, seznanimo že vnaprej, s čimer se olajša njihovo poznejše učenje.
Za tiste, ki želijo vedeti več:
Grgin, T. (2004). Edukacijska psihologija. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Sternberg, R. J. (2005). Kognitivna psihologija. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Zarevski, P. (2007). Psihologija pamćenja i učenja. Jastrebarsko: Naklada Slap.
