Depresija: ko se nad nami pojavi črn oblak

Kaj je depresija in kaj ni
Predstavljajte si naslednji scenarij: večji del dneva ležite v postelji, zunaj lije dež, kot da ne namerava nikoli prenehati, nebo pa je tako oblačno, da se vam zdi, da ne bo pomagalo, niti če prižgete vse vire svetlobe, ki jih imate doma. Seveda je edino, kar je še temnejše in bolj mračno od vremena zunaj, vaše razpoloženje – nič se vam ne ljubi, učenje za kolokvij ni opcija, odhod na faks pa ne pride v poštev. Ko vas kdo vpraša, kako se počutite, brezvoljno odgovorite: „Depresivno“. Toda ali gre res za depresijo?
Depresija je opredeljena kot motnja razpoloženja, ki traja najmanj dva tedna in jo označuje vrsta simptomov na področju čustev, motivacije, vedenja, fiziologije in kognitivnega delovanja. Ti simptomi med drugim vključujejo globoko žalostno razpoloženje, motnje apetita in telesne teže, spanja ter intenzivnosti aktivnosti. Da bi bila postavljena diagnoza velike depresivne motnje, morata biti pri osebi prisotna depresivno razpoloženje ali izguba interesa ob še vsaj štirih simptomih skoraj vsak dan v obdobju dveh tednov. Če so prisotni manj kot 4 simptomi depresije, ne gre več za veliko depresivno motnjo, temveč govorimo o mali depresivni epizodi.
Zanimivo je dejstvo, da se depresija včasih pojavlja skupaj z obdobji povišanega ali razdražljivega razpoloženja, za katera so značilni povečana raven aktivnosti, zmanjšana potreba po spanju, grandiozni načrti, zgovornost in raztresenost. Takšno povišano razpoloženje se imenuje manija (ali hipomanija, odvisno od tega, kako izraženi so simptomi). Kadar se epizode depresije izmenjujejo z epizodami povišanega razpoloženja, govorimo o bipolarni motnji.
Torej, kadar imamo slab dan ali smo slabe volje velik del tedna, nimamo prav, ko rečemo, da smo „depresivni“, saj trajanje in intenzivnost naših simptomov ne ustrezata merilom za postavitev takšne diagnoze. Bolje bi bilo reči, da smo preprosto slabe volje.
Vendar je treba omeniti, da obstajajo tudi osebe, ki se dlje časa počutijo otožno in depresivno. Kadar ima nekdo depresivne simptome vsaj dve leti, med katerima se pogosteje počuti depresivno kot ne-depresivno, govorimo o distimiji in ne o depresiji. Pomembno je omeniti, da simptomi distimije ne izpolnjujejo meril za diagnozo velike depresivne motnje in osebi ne onemogočajo izpolnjevanja življenjskih zahtev.
Kaj povzroča depresijo?
Obstaja veliko teorij, ki skušajo pojasniti mehanizme, ki vodijo do depresije, v grobem pa jih lahko razdelimo na biološke in psihološke.
Ena od bioloških je nevrotransmiterska teorija depresije, po kateri depresija nastane kot posledica neravnovesja nevrotransmiterjev (predvsem serotonina in noradrenalina) v sinapsah živčnih celic. Poleg nevrotransmiterjev skušajo biološke teorije depresijo pojasniti tudi z geni. Opravljenih je bilo veliko raziskav, ki so pokazale, da ima depresija tudi dedno komponento (po Davison in Neale, 1999). Zanimivo pa je omeniti, da genetski dejavniki, čeprav pomembni, pri nastanku velike depresivne epizode nimajo tako pomembne vloge kot pri bipolarni motnji.
Kar zadeva psihološke teorije nastanka depresije, je ena najbolj znanih Beckova kognitivna teorija. Po Becku (1967; po Larsen in Buss, 2008) postanejo osebe ranljive za depresijo zaradi določenega pogleda na svet, zaradi katerega so nagnjene k izkrivljanju informacij na negativen način. Obstaja več vrst kognitivnih izkrivljanj, ki se pojavljajo v okviru depresivnega pogleda na svet. Tako na primer depresivne osebe uporabljajo pretirano posploševanje (npr. depresivna oseba bi lahko mislila, da to, da ni bila uspešna na enem izpitu, pomeni, da ni uspešna na ravni celotnega študija). Ob pretiranem posploševanju se pojavlja tudi nagnjenost k sprejemanju neutemeljenih sklepov, torej nagnjenost k sprejemanju sklepov tudi takrat, ko jih dokazi pravzaprav ovržejo. Oseba, ki pomisli, da prijatelju ni mar zanjo, če je enkrat zavrnil njeno povabilo na kavo, je verjetno sprejela neutemeljen sklep. Depresivne osebe menijo tudi, da je vse njihova krivda, torej so nagnjene k personalizaciji (npr. naša skupina dobi najmanj točk pri nekem seminarju in menimo, da smo za to krivi samo mi, ne pa tudi drugi člani). In za konec, Beck opisuje tudi katastrofiziranje, torej kognitivno izkrivljanje, ki se kaže v pričakovanju, da se bo vedno zgodilo najhujše (npr. prepričanje, da če študija ne končamo z visokim povprečjem ocen, nikoli ne bomo našli zaposlitve).
Opisana kognitivna izkrivljanja skupaj z negativnimi prepričanji depresivne osebe povzročajo in vzdržujejo t. i. negativno triado, torej negativna stališča o sebi, prihodnosti in svetu (Beck, 1967; po Davison in Neale, 1999).
Druga kognitivna teorija depresije temelji na načinu, kako ljudje pojasnjujejo dogodke okoli sebe. Izkazalo se je, da imajo depresivne osebe vzorec pojasnjevanja, s katerim negativne dogodke interpretirajo kot nespremenljive osebne neuspehe (Peterson in Seligman, 1984; po Larsen in Buss, 2008). Pojavila pa se je novejša teorija, po kateri depresije ne povzroča neposredno način, kako oseba pojasnjuje dogodke, temveč občutek brezupa, ki se pojavi, če oseba sklene, da do pozitivnega izida ne bo prišlo in da je negativen izid neizogiben, pri čemer sama ne more vplivati na njegovo spremembo. To teorijo so njeni avtorji (Abramson, Metallsky in Alloy, 1989; po Davison in Neale) poimenovali teorija brezupa.
Tolažilne novice
Čeprav so nekatere raziskave (npr. Sedek, von Hecker in McIntosh, 2004; po von Helversen, Wilke, Johnson, Schmid in Klapp, 2011) pokazale, da depresija poslabšuje kognitivno delovanje, se zdi, da to vendarle ne drži vedno. Smoski in sod. (2008, po von Helversen in sod., 2011) so namreč v svoji raziskavi pokazali, da so depresivne osebe pri nekaterih kompleksnih nalogah uspešnejše od nedepresivnih. Ena od razlag je, da povečan negativni afekt pri depresivnih osebah spodbuja analitično in premišljeno procesiranje informacij (Bless in Fiedler, 2006). Druga razlaga je, da depresija izboljšuje kognitivno delovanje v primerih, ko je treba natančno in točno oceniti zahteve naloge (von Helversen in sod., 2008). Strunk in Adler (2009) menita, da pesimističen pogled na svet pravzaprav prispeva k bolj realnemu dojemanju naloge, medtem ko so nedepresivne osebe bolj nagnjene k pretiranemu optimizmu in napačni oceni zahtev, ki jim jih nalaga neka naloga.
Pomembno je omeniti, da raziskovalci (npr. Harkness, Sabbagh, Jacobson, Chowdrey in Chen, 2005) menijo, da je vpliv depresije na uspešnost pri nalogah med drugim odvisen tudi od teže depresije: zmerne ravni depresije naj bi uspešnost izboljšale, visoke ravni pa naj bi jo poslabšale.
Simptomi depresije
– Znižano razpoloženje večji del dneva
– Zmanjšan interes za večino aktivnosti
– Občutki krivde, jeze, sramu
– Anksioznost
– Upočasnjenost ali agitiranost
– Socialni umik
– Zmanjšana koncentracija
– Negativne misli
– Preveč ali premalo spanja
– Motnje apetita
– Brezup in misli o smrti ali samomoru
Kaj storiti
Če ima nekdo v družini depresijo, jo boste zagotovo podedovali tudi vi. To, da ste v sorodu z depresivno osebo, ne pomeni, da boste nujno podedovali tudi depresijo, temveč le, da je verjetnost njenega pojava večja v primerjavi s tistimi, ki v družini nimajo članov, ki bi bolehali za depresijo
Depresija je znak šibkosti in/ali lenobe. Depresija ne pove ničesar o osebnosti nekoga. Tudi najtrdnejše osebe se lahko na nekatere stresne življenjske dogodke odzovejo z depresijo.
Depresijo je mogoče zdraviti samo z zdravili. Poleg zdravil je depresijo mogoče zdraviti tudi s psihološkimi intervencijami in svetovanjem – vsaki osebi ne ustreza enak način zdravljenja.
Depresija bo minila sama od sebe. Pri večini ljudi depresija ne mine sama od sebe, lahko pa postane tudi kronična. Tudi pri tistih, pri katerih mine sama od sebe, se lahko pojavi znova (50% obolelih doživi več epizod depresije)
Pri mladih je depresija samo znak odraščanja. Čeprav se mladi lahko počutijo potrto zaradi različnih zahtev, ki jim jih življenje postavlja med odraščanjem, depresija ni isto kot žalost, temveč je veliko resnejše stanje.
Depresija bo minila, če se zberete in se nehate smiliti samemu sebi. Če bi lahko, bi se depresivne osebe zagotovo „iztrgale“ iz svojega stanja, saj to ni njihova izbira. Namesto da depresivni osebi svetujete, naj se neha smiliti sama sebi, ji raje bodite v oporo in jo skušajte spodbuditi, da čim prej poišče strokovno pomoč.
Depresija je redka in verjetnost, da zbolim zanjo, je majhna. V resnici je depresija precej pogosta bolezen: v populaciji zaradi nje trpi od 5-10% ljudi, odvisno od tega, kako jo opredelimo, tveganje, da za njo zbolimo v času življenja, pa znaša 20-30%
Literatura:
Bless, H., Fiedler, K. (2006). Mood and the regulation of information processing and behaviour. U: J. P. Forgas (Ur.), Affect in social thinking and behaviour (str. 65–84). New York, NY: Psychology Press.
Davison G.C., Neale J.M. (1999). Psihologija abnormalnog doživljavanja i ponašanja. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Harkness, K., Sabbagh, M., Jacobson, J., Chowdrey, N., Chen, T. (2005). Enhanced accuracy of mental state decoding in dysphoric college students. Cognition and Emotion, 19, 999–1025.
Larsen, R. J., Buss. D. M. (2008). Psihologija ličnosti. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Strunk, D. R., Adler, A. (2009). Cognitive biases in three prediction tasks: A test of the cognitive model of depression. Behaviour Research and Therapy, 47, 34–40.
Von Helversen, B., Wilke, A., Johnson, T., Schmid, G., Klapp, B. (2011). Performance Benefits of Depression: Sequential Decision Making in a Healthy Sample and a Clinically Depressed Sample. Journal of Abnormal Psychology, 120(4),962-968.